petek, 30. september 2016, ob 20.oo, vstop prost
V Kinogledališču Tolmin smo se kot člani Art kino mreže Slovenije zavezali k promociji kakovostnega in slovenskega filma kot umetniškega žanra. Z veseljem vas vabimo na ogled novega slovenskega filma režiserja Vlada Škafarja MAMA (MOTHER), ki je svojo svetovno premiero doživel 3. februarja 2016 na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu kot najboljše novo delo festivala.
Mama je filmska pesem o mami in hčeri. Filmsko projekcijo bomo pričeli s pesmijo Lili Novy, ki motivira celoten film in ga spreminja v pesem samo. Glede na dosedanje pozitivne in čustvene odzive o filmu, si je vredno vzeti čas, da film pride do src slovenske filmske publike. Tako nagovarjamo tudi vas, da sprejmete povabilo na brezplačno projekcijo.
Tretji del neuradne »trilogije o bolečini in lepoti« je filmska pesem o mami in hčeri, v kateri mati odpelje hčer v tujo deželo in jo zapre v hišo v odročni vasici. Čeprav med seboj ne govorita, je jasno, da ima hči samouničevalne težnje. Potovanje, ki se začne kot materin poskus, da bi rešila svojega otroka, postane vse bolj čarobna duhovna pustolovščina, na kateri mati znova prebudi življenje v sebi.
Otrok je otok.
Škafarjeva Mama se začne v avtu, na cesti, tako da obljublja road movie, toda v Sloveniji ni distanc, ki jih terja road movie. Zato pa je toliko več distanc med ljudmi, v tem primeru med materjo (Nataša Tič Ralijan) in hčerko (Vida Rucli). Distanca je tako huda, da jima je vzela besedo. Niti pisneta ne. Brez besed se peljeta. Brez besed se pripeljeta v odročno vasico. Brez besed vstopita v staro, že precej zdelano kamnito hišo. Mati hčerko brez besed spusti v sobo. Brez besed zapre vrata. Brez besed se sprehodi ven. Brez besed sedi v travi. Brez besed se spodvije. Brez besed zre predse.
(Kinodvor)
iz prve roke
»V znamenju dveh besed je bila dolga pot Mame – bolečina in lepota. Ti dve vsakdanji, pa vendar mogočni besedi sta prihajali in odzvanjali na vsakem koraku: v prvih podobah, ki so se porodile iz ničesar, iz same besede mama, v srečanjih z nastopajočimi – ob prvem dotiku je postalo boleče in lepo, saj bolečina, pred katero se ne umakne in se pred njo odpre dovolj prostora, vselej postane lepota. Na prvem sprehodu ob gorskem potoku je Gabriella povedala besede, ki so dobro razumele naše popotovanje: preveč je trpljenja okrog trpljenja, trpljenje potrebuje lepoto. /…/ Bolj me zanimajo zgodbe, ki se odvijajo v človeku, kot tiste okoli njega. Moje izhodišče je človek in njegov obraz, v obrazu človeka takoj začutiš zgodbo. Kako je prišlo do izraza, ki ga nosi v tem trenutku, in v kaj se bo spremenil. Tu pa me je tudi zanimalo, da bi na človeka pogledal še drugače. Ali lahko nanj pogledam samo kot na bitje, brez človeških predstav in pričakovanj? V Tavernierjevem filmu iz leta 1980 Une semaine de vacances je na začetku zbirka otroških želja; ena želja pravi: rad bi bil miza, da bi kot miza gledal ljudi. Kako drugače se ti lahko tako odkrije človek! In potem vse drugo: pogledati na rastlino ali na mizo s svinčniki kot na človeka, pričakovati njuno misel … Ko sem v prizoru v samostanu prvič zagledal smrekovo vejo kot bitje, ki mi je enako, se pravi kot duhovno bitje; ko se mi je zazdelo, da se skozi novorojene vršičke poraja jasna govorica in ko je v zidovju in rastlinju samostana začel vstajati duh kakor v potolaženi materi, sem tudi sam doživel razodetje. Ko to napiše denimo Župančič vLjubljanskem polju – ‘Ti si žarelo, polno sončnih žarkov / in hrepenelo, dvigalo se v zrak / a jaz sem hodil med pšenico tvojo / in trgal tvoje žive misli, mak’ – je sprejemljivo in razumljivo, filmu pa naj to ne bi bilo namenjeno? /…/ Umetnost je zame najvišja oblika pogovora. Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu najbolj leži na duši, se ne da povedati v obraz ali v uho. Neposredno sporočilo ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem. Ta film je emanacija takega pogovora. To pa tudi pomeni, da se mama in hči ne smeta dotakniti, če se želita zares dotakniti. Preprosto je treba verjeti kot v svojih verzih Lili Novy: ‘in ko iz temnih tal pogleda cvet, / zbudi se v njem svetal spomin na svet.’ /…/ Če za Mamo rečemo, da je igrani film, in ga bodo šli zato gledat ljudje, ki imajo radi igrane filme, bodo lahko razočarani. Izraz lirski ga opiše bolje. Vedno so me najbolj privlačili filmi, ki so iskali svojo pot, ki niso igrali po pravilih igranega filma in se niso obremenjevali z oznakami; ki so bili svobodni. Vedno sem jih rad gledal, ker sem se potem tudi sam lahko počutil svobodnega.«
– Vlado Škafar
Svetovna premierna na Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu 2016: Program Svetla prihodnost
Mednarodni filmski festival Innsbruck 2016: Panorama Igrani film
Mednarodni filmski festival FILMADRID 2016: Tekmovalni program
FIDMarseille 2016: Program Paralelne projekcije
Sarajevo Film Festival 2016: Program filmov v koprodukciji z Bosno in Hercegovino (BH Film)
Pančevo Film Festival 2016: Tekmovalni program
Festival Slovenskega filma 2016: Tekmovalni program
Mednarodni festival filma in umetnosti I Mille Occhi: Italijanska premiera filma
