Odprtje razstave: ANDREA PANDOLFO - TRST - OTOK, KI GA NI

Odprtje razstave: ANDREA PANDOLFO - TRST - OTOK, KI GA NI

"Podobe so kot glasbene partiture. Prazni prostori, lebdenje, napetosti med deli, preoblikovanimi v zvok. Če širjenje zvočnega valovanja prostoru določa dimenzije, obliko in konsistenco, pa umetnik na tem mestu zvoku povrne konkretno, prostorskim elementom pa abstraktno dimenzijo."

(Rosa Martino)

 

"Podobe otoka, ki ga ni, zajemajo vsebino mojega pogleda na Trst skozi počasno odkrivanje tega obmejnega mesta tam nekje ob morju, za katerega se celinska Italija, kraljevina, kot nekateri še vedno imenujejo polotok, v bistvu ne zmeni in ga premalo pozna.

Trst je po mojem osebnem mnenju otok – otok, ki ga ni: ni ga v geografskem smislu, ne v zavesti ljudi, ki tu živijo, ni ga niti v pomanjkljivem zavedanju ljudi, ki so o njem samo slišali govoriti. Ta otok z zahoda objema morje, na severu in vzhodu ga omejuje slovenski Kras, na jugu pa Slovensko primorje. Od morja do Krasa vodi proti severu in severovzhodu 20 km širok "most", na katerem telefoni lovijo skoraj izključno slovensko omrežje, in kjer teče tudi edina železniška proga, ki vodi ob obali do Devina in nato v Tržič: tu se končno začne Apeninski polotok.

 

Obsežno zaledje, ki obdaja Trst, in po prečkanju Ljubljane sega do prostranih vzhodnoevropskih nižin, pomeni "drugo" deželo. Prepotovati jo je mogoče samo z avtomobilom – če jo je že treba prepotovati – in ob nelagodju, ki ga prinaša občutek prikrajšanosti: prikrajšanosti tistih, ki so tu rojeni, vendar tu ne živijo več, oziroma tistih, ki so stoletja verjeli, da je to tudi njihova zemlja.

 

Odprtje meje med Italijo in Slovenijo se v čustvenem smislu v posameznikih še ni popolnoma utelesilo. Ljudje še vedno stežka mešajo prst na svojih čevljih z grudami tuje zemlje; čudovite griče v zaledju mesta, ki se pnejo že na slovenskem ozemlju, prečkajo zgolj tisti, ki se odpravijo na izlet na Nanos ali na oddih v terme v Ankaran ali Portorož.

 

Večetnični Trst – s cestnimi oznakami izključno v italijanščini – katerega prebivalci govorijo italijansko, slovensko, hrvaško, srbsko, grško in celo angleško, pa še tisoč drugih znanstvenih jezikov v številnih raziskovalnih središčih, je sam sebi zadosten: moj nepristranski vtis je, da se obnaša kot otok, ki ga ni; z ljudmi, ki popotnike sprejmejo polni radovednosti in strahu, z ljudmi, ki želijo prečkati široko "morje", ki jih obdaja, da bi videli svet tam daleč preko."

(Andrea Pandolfo)